ZGODOVINA

POSTAJA GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE MOJSTRANA

V naših gorah so bile nesreče že od nekdaj kar pogoste. V triglavskih dolinah, pobočjih gora, ki te doline obkrožajo, pa v karavanških gozdovih in na planinah so se dogajale nesreče pri delu v gozdu, na paši, spravilu lesa in sena. Ponesrečence so spravljali v dolino sodelavci ali vaščani.

Ko so se začeli nekateri domačini ukvarjati z gorskim vodništvom, so bili prav vodniki najbolj izkušeni in zato primerni za reševanje ponesrečencev v gorah. Pomagali so jim še drugi vajeni domačini.

Sčasoma se je nekakšna gorska reševalna služba izoblikovala v okviru nemško-avstrijskega planinskega društva. Vodniki so dobili na vodniških tečajih nekaj zdravniških napotkov za nudenje prve pomoči ponesrečenim.

Pred začetkom prejšnjega stoletja je bil ustanovljen alpski reševalni odbor in ta organizacija za pomoč ponesrečenim v gorah je pričela delovati tudi v naših krajih, kajti v tem času so se obiskovalcem gora, planincem in turistom že primerile prve nesreče.

Gorski vodniki-reševalci prostovoljci niso bili obvezani, da iščejo pogrešane ali spravljajo v dolino smrtno ponesrečene. Ob nesreči je oblast za pomoč prosila gorske vodnike ali alpiniste, da iščejo in rešujejo na terenu, ki ga drugi niso poznali.

Če preletimo zapisane podatke o zgodnjih reševalnih akcijah v triglavskem okolišu, ugotovimo, da so naši vodniki sodelovali pri večini teh.

Winzig je vodil reševalno službo v Mojstrani od leta 1902 dalje. To naj bi bil začetek organizirane službe pri nas. Nosači ponesrečencev so bili najeti in za to delo plačani, vodniki-reševalci pa so svoje akcije opravljali prostovoljno in brezplačno. V izhodišča je planinska organizacija spravila nekaj sanitetnega materiala. V Mojstrani je bila takšna omarica prve pomoči spravljena v gostilni Košir.

6. septembra 1903 je na dan otvoritve Tominškove poti iz doline Vrat proti Triglavu 32-letni Anton Gregorc; znani litograf in fotograf iz Ljubljane iskal motive in nameraval s poti za Cmirom izstopiti onstran snežnega Rjavčevega grabna naravnost navzgor na greben Rjavčevih glav. Višje je zašel, pa del 8 metrov globoko in obležal brez posebnih poškodb v grušču na široki polici, odkoder si ni znal in mogel pomagati. Tri dni je klical na pomoč in slabel, nato pa ga je po naključju slišal gonjač Tomaž Lakota, po domače Turk in obvestil lovce, ki so ta dan lovili po Cmiru. Lov so takoj prekinili. Rešil ga je lovec Janez Rabič s Tomažem Lakoto in drugimi gorskimi vodniki, ki so bili lovci in gonjači na lovu. To je bila prva stenska reševalna akcija na območju Triglava. Za reševanje sta Rabič in Lakota naslednje leto prejela posebno pohvalo dunajskega ministra za zunanje zadeve.

Leta 1908 je Karl Wagner sam plezal v Severni steni Triglava, tam nekje, koder so pozneje potegnili Bavarsko smer. Ker zgoraj ni mogel naprej proti levi, se je vračal in spuščal s pomočjo kratke vrvice. Nato je, verjetno v kaminu, zdrsnil in pod njim na gredini umrl. Iskali so ga najprej mojstranški vodniki in šest Dunajčanov. Zimmer in Jahn sta ob iskanju ponovno preplezala dolgo Nemško smer. S seboj sta vzela mladega Koširja in to je bil tudi prvi mojstranški vzpon po Triglavski Severni steni. Pri reševanju v steni in iz nje sta poleg Sineka in Rudovskyja sodelovala Janez Košir in Janez Hlebanja. Ostali domači reševalci pod steno pa so bili: Janez Rabič, Janez Košir st., Valentin Bertoncelj in Orehovnik.

Ob nesreči Wilhelma Lassa je Winzing poslal mojstranške vodnike, ki pa tako zahtevni reševalni akciji v stebru Nemške smeri niso bili kos. Na pomoč so prišli Dunajčani, ki so mrtvega Lassa spustili 60 m na gredino. Od tam je ponesrečenca osem vodnikov spravilo pod Malo črno steno na Slovenski stolp in čez Gube v Kot.

Pri reševanju ponesrečenega dr. Stojca, leta 1909 v severni steni Šrlatice, pa kranjskogorski in mojstranški vodniki niso bili uspešni; delno tudi zaradi nepravilnega obveščanja in so tako oboji napačno iskali in pristopili z zahodne strani na vrh, namesto od spodaj v steno, kjer se pozneje tudi niso znašli. Šele Trentarji so reševalno akcijo uspešno izvedli.

Neposredno pred začetkom prve svetovne vojne, to je 1912. leta, pa je tudi Slovensko planinsko društvo ustanovilo svojo reševalno službo in prvo postajo v Kranjski gori.

Če je bilo v prvem obdobju gorsko reševanje pri nas pretežno v rokah kranjske sekcije DÖAV, je to dolžnost v povojnem času v celoti prevzelo SPD.

Triglavska podružnica SPD, Dovje – Mojstrana, ustanovljena leta 1928, ima sedež v Dovje-Mojstrani, poseduje eno planinsko postojanko (kočo na sedlu Mlinca). Ima 99 rednih članov. Predsednik: Potočnik Tone, posestnik Belca. Tajnik: Kovač Tone tovarniški uradnik, Mojstrana. Odseki: reševalni – načelnik Jože Čop, Jesenice (skupaj z jeseniško in kranjskogorsko podružnico SPD). ( navedek Priročnik za planince dr. A Brilej 1939)

Reševalni postaji na Jesenicah je bilo med drugimi podrejena tudi ta v Mojstrani. Kmalu po ustanovitvi triglavske podružnice SPD Dovje-Mojstrana, leta 1928, pa so bile reševalne postaje že v nekaterih izhodiščih za Julijske Alpe. Tako sta pri nas predsednik podružnice in Gregor Lah, vodja reševalne službe v primerih nesreč telefonsko poklicala jeseniške skalaše-reševalce, ki so z vodjem Jožo Čopom izvajali vsa zahtevnejša reševanja, domači vodniki pa so jim pomagali. Pri nekaterih poizvedovanjih in reševanjih so sodelovali tudi skalaši.

Obračune stroškov akcij tukajšnjega okoliša je urejala triglavska podružnica z osrednjim odborom SPD in reševalci. Postaje so imele skromen reševalni material: nosila, vrvi in sanitetni material v zaboju. V Mojstrani je bila taka postaja pri Preckinu. Na tej hiši je bila tabla z napisom REŠILNA POSTAJA SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA. Med tukajšnjimi gorskimi vodniki in skalaši-reševalci zasledimo med obema vojnama imena, in sicer: Gregor Lah-Preckin, Janez in Anton Hlebanja-Luksova, Tomaž, Jakob in Janez Lakota-Turkovi, Janez Košir, dr. Miha Potočnik, Feliks Zima-Železnik, Ivan Eržen, Alojz in Franc Rekar-Kunavčeva, Franc Rekar-Psnakov, Janez Brojan, Jože Jakelj-Jozelnov in drugi.

USTANOVITEV POSTAJE

Na pobudo GRS Slovenije s sedežem na Jesenicah – njen načelnik je bil Uroš Župančič, in reševalne baze za gorenjski kot – načelnik je bil Drago Korenini, so na podružnici SPD Dovje – Mojstrana stekle priprave za ustanovitev reševalne postaje.

Leta 1946 se je Janez Brojan, predvojni gorski reševalec, udeležil prvega reševalnega tečaja v Krnici. Septembra meseca istega leta pa je podružnica objavila razpis za prostovoljno delo v reševalni službi. Prijavili so se naslednji gorski vodniki-reševalci in drugi planinci: Franc Rekar-Kunačev, Janez Brojan, Andrej Smolej-Grabnar, Jože Pavlovič, Engel Merkel, Jakob Lah-Preckin, Janez Polda, Avgust Delavec, Jože Zorman, Franc Zima-Železnikov, Filip Švajger, Ivan Jenko, Jože Razboršek in Maks Dimnik. Vendar pa vsi prijavljeni pozneje niso aktivno sodelovali.

20. novembra 1946. je podružnica sklicala ustanovni sestanek, na katerem je bila formalno ustanovljena postaja GRS Mojstrana. Za načelnika postaje je bil soglasno izvoljen Janez Brojan, tajnik je bil Ivan Jenko. Kasneje je bil tajnik Janez Svoljšak. Postaja je imela naslednje obveščevalne točke: v Aljaževem domu, na Kredarici, v Staničevi koči, Planiki, Radovni, Belci, in na Vrtaški planini.

V letu 1947 so reševalci iz Mojstrane že šestkrat sodelovali z Jeseničani v reševalnih in poizvedovalnih akcijah. Organizacijsko se je postaja krepila in v začetku naslednjega leta je imela štiri stalne člane (Brojan, Delavec, Svoljšak, Šuštar) in več pripravnikov (Razboršek, Peternel in pozneje še drugi ). Vsi, razen Brojana, pa so morali znanje in sposobnosti šele pridobiti z udeležbo na tečajih, ki so sledili in v reševalnih akcijah. Število reševalcev je v naslednjih letih ostalo skoraj nespremenjeno, torej okoli 6 do 8. Postopno so prihajali in se v reševalno delo vključevali mladi alpinisti in postaja je bila vedno močnejša.

Reševalci so bili tedaj opremljeni z nekaj reševalnimi vrečami z drogom, reševalnimi vrečami z ročaji, konopljene vrvi, pomožne vrvice, torbice s sanitetnim materialom, nekaj klinov in vponk ter za vse potrebe en Gramingerjev sedež.

Leta 1953 so nastopile težave v zgornje savskih in gorenjskih reševalnih vrstah. Zato je bila izvedena organizacijska sprememba in centrala GRS prestavljena z Jesenic v Ljubljano. Načelnik reševalne službe je postal dr. Bogdan Brecelj. Pomagal mu je in ga kasneje tudi nadomestil dr. Miha Potočnik.

V kadrovski sestavi je bilo pri tukajšnji postaji nekaj sprememb. Reševalci v letu 1954 so bili: Dolfe Kramžar kot načelnik, Brojan, Delavec in Razboršek kot člani ter predlagana nova pripravnika Lah in Polda. Naslednje leto sta na Mežaklji opravila izpit še Lakota in Jeklic. Kasneje so se vključili še Baloh, Benet, Lavtižar in Lipovec.

V letu 1957 sta prevladali težnja in želja, da bi postaja poslej delovala samostojno, razen v večjih akcijah, ko je nujno večje število reševalcev.

Spomladi 1957 so opremili s sidrnimi klini Slovensko smer v Severni steni Triglava. Po njej so namreč nekajkrat spravljali ponesrečence in tako pripravljeno smer za spust so potrebovali.

Leta 1959 so bili v GRS Mojstrana naslednji člani: Janez Brojan st., Avgust Delavec, Jože Razboršek, Janez Lah, Janez Polda, Janez Lavtižar, Pavel Baloh, Franc Lakota.

Mojstranški alpinisti so premagovali vedno bolj zahtevne plezalne smeri. Sedaj je z vključitvijo novih članov in alpinistov – pripravnikov moč postaje narasla. Načelnik je postal ponovno Brojan, ki je to nalogo opravljal do leta 1966.

Reševalni službi so se pridružili še: Stanko Kofler, Justin Lavtižar, Stanko Klinar, Mlekuž, Mirko Guzelj, Alojz Pezdirnik, Zvone Hrastar, Rado Košir, in Janez Brojan ml.

Leta 1966 je prevzel dolžnost načelnika Pavel Baloh. To leto smo imeli prvi redni letni občni zbor postaje. Organizacijsko se je delo izboljšalo, ker so reševalci prevzeli razne stalne obveznosti. Tako je bil poleg načelnika izvoljen za tehničnega vodjo Franc Lakota, za gospodarja Lah, za tajnika in blagajnika Delavec, za preglednika računov Brojan st. Ne da bi se organizacijsko dosti menjala, je ta sestava ostala še vsa naslednja leta.

Nekaj reševalcev je prenehalo z aktivnim delom v GRS, na novo pa so se vključili: Janko Ažman, Slavko Dereani, Franc Salbergar, Zvone Kofler, Janez Dovžan, Kristjan Langus in Miha Smolej.

Vodstvo postaje je s celotnim moštvom večkrat izvedlo večje vaje in to s Kukove špice, v Nemški in Slovenski smeri Severne stene Triglava in drugod. V inozemskih tečajih so sodelovali Mlekuž, Kofler in Lakota. Prav Lakota je postal pozneje zavzet inštruktor GRS. Leta 1969 smo pri reševanju prvič uporabili helikopter, ki je postal daleč najuspešnejše reševalno sredstvo. V naslednjem obdobju smo prav vzgoji in usposabljanju reševalcev letalcev namenili veliko pozornost. Za pristajanje helikopterja v gorah smo uredili nekaj pristajališč.

Leta 1970 je prevzel vodstvo postaje Franc Lakota.

V drugi polovici 1960. in 1970. letih člani naše postaje GRS niso bili samo vrhunski alpinisti osvajalci tujih sten in himalajskih vrhov, ampak so bili med najsposobnejšimi reševalci. Sodelovali so v vseh težjih reševalnih akcijah na področju Julijcev. Pomagali so sosednjim postajam, katerih člani so se v reševalnih veščinah šele kovali.

V reševalno delo so se vključili Izidor Kofler, Angel Ozebek, Stanko Šmid, Jože Martinjak, Tonček Urbas, Dušan Polajnar, Franc Rabič, Justin Nemeček, Jernej Brežan, Martin Čufar, Franci Teraž in Zoran Matič.

Leta 1978 je vodstvo postaje prevzel Janez Brojan ml. Članstvo postaje si je nabiralo teoretične in praktične izkušnje v vsakoletnih postajnih in republiških tečajih, predvsem pa v reševalnem delu. V vedno več reševalnih akcijah je bil prisoten helikopter.

Polajnar je postal nov inštruktor GRS in zavzeto usposabljal članstvo naše postaje ob podpori Lakote, kot član podkomisije za izobraževanje v slovenskem merilu pa tudi druge reševalce. Brojan ml. je postal inštruktor letalskega reševanja in v zadnjih letih namestnik načelnika slovenske GRS.

Nekaj reševalcev je prenehalo z aktivnim delom, vključili so se Pavlovčič, Halilovič, Peternel, Lotrič in Arnol. Postaja je ob 50-letnici štela 28 članov s pripravnikom Mihom Pintarjem.

Po letu 1996 so se v postajo vključili Gregor Berce, dr. Damijan Vidovič, Grega Kofler, David Šmid, Jure Noč, Tomaž Novak, Vojko Robnik, Sebastijan Šilar in Klemen Tomazin. Nova inštruktorja GRS sta Iztok Arnol in Rajko Lotrič. Nekateri reševalci letalci so prenehali z delom. Aktivnosti reševalca letalca pa opravljajo: Gregor Berce, Senad Halilovič, Izidor Kofler, Rajko Lotrič, Miha Pintar, Stanko Šmid. Zdravnik reševalec letalec je dr. Damijan Vidovič, inštruktor RL pa Janez Brojan. Z delom vodnika reševalnega psa je zaključil Martin Pavlovčič.

Člani postaje so delali ali še delujejo v organih Komisije za GRS. Tako je bil Klavdij Mlekuž načelnik podkomisije za opremo, Janez Brojan pa dve mandatni obdobji načelnik komisije za letalsko reševanje. Dušan Polajnar je bil predsednik NO GRS in eno mandatno obdobje načelnik KGRS. Prav tako je bil predsednik Ustanove Sklad Okrešelj.

S sprejetjem Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami (1994), se je delo GRS razširilo še na druge dejavnosti, ki so povezane z gorami ali težko dostopnimi področji. Vključeni smo v sistem zaščite in reševanja ob naravnih nesrečah. Svoje znanje in pomoč nudimo tudi gasilcem za gašenje požarov na težko dostopnih krajih. Leta 2000 smo sodelovali pri opazovanju plazu v Logu pod Mangartom. Ob močnem deževju v Vratih pa smo z deli preprečili, da bi voda zalila Šlajmarjev dom in transformatorsko postajo.

V primeru zahtevnejšega reševanja sodelujemo s postajami kranjskogorske občine. Prav tako sodelujemo z drugimi postajami GRS, ki prirejajo spominske ali druge prireditve. Sami prirejamo spominski Koflerjev memorial v Vratih. Sodelujemo s postajami GRS iz Kötschach-Mauthena na Koroškem in Forni-Avoltri iz Furlanije. Poleg vsakoletnih smučarskih tekmovanj reševalcev prirejajo ti kraji skupaj s še nekaterimi drugimi vsakoletno srečanje otrok na taborih Alpe-Adria. Srečanja se izmenično izvajajo vsako leto v drugem kraju.

Člani postaje sodelujemo izvajanju planinskih pohodov otrok in članov PD Dovje-Mojstrana. Spremstvo nudimo tudi pri izvedbi šole v naravi Osnovne šole Mojstrana in pri različnih drugih prireditvah. Postaja GRS je leta 1996 organizirala in izvedla odpravo na Aconcaguo. Vrh so dosegli Rajko Lotrič, Mitja Peternel in Tonček Urbas. Uspešni smo bili tudi pri izvedbi ture na najvišji vrh Bolgarije Musala. Smučarskega izleta se je udeležilo pet članov. Smučarskega prečenja gora, ob šestdesetletnici GRS Mojstrana, od Chamonix-a do Zermatta sta se udeležila dva člana. Pri skupnih turah in med postajnih vajah sodelujemo s postajami GRS v občini.

Dosedanji člani postaje GRS Mojstrana so od 1946 do 2006 opravili vsaj 723 reševalnih, iskalnih in poizvedovalnih akcij. Rešili ali pomagali so 717 osebam. To delo je opravilo skupaj 4430 reševalcev.

Opremljanje z zaščitno in reševalno opremo je potekalo v skladu s programom KGRS in potrebami v postaji. Ob 90 letnici KGRS S smo zamenjali terensko vozilo. Probleme z lastnimi prostori za shranjevanje opreme in garažo ostajajo še naprej. Skladišče opreme imamo trenutno v prostorih triglavske muzejske zbirke. Želimo si, da bi se kmalu začela gradnja Planinskega muzeja, kjer naj bi tudi mi pridobili nove prostore.

Ne samo v drugih , tudi v naši postaji so se zgodile nesreče reševalcev pri reševalnem delu ali na vajah. Tako je med reševanjem v Brani umrl kamniški reševalec Janez Plevel – Pubi, na Okrešlju se je med vajo helikopterskega reševanja smrtno ponesrečilo pet gorskih reševalcev letalcev. Pri reševanju madžarskega planinca je dne 3.2.2003 v plazu pod Kurico umrl naš član Martin Čufar. Prav ta nesreča je vplivala na nadaljnje odnose v postaji. Napetosti so se povečale z uvedbo disciplinskega postopka proti Janezu Brojanu. Prijavo na KGRS S in Disciplinsko razsodišče GRS S je podal Izidor Kofler. Komisija za GRS S je zahtevek o razsodbi poslala v presojo nazaj postaji GRS, katerega smo nato obravnavali na več sestankih. Tiste dele obtožbe, ki so se nanašale na delo postaje, smo uskladili v obliki sklepov in jih izvajamo. Obtožbe, ki so bile naslovljene osebno na Janeza Brojana, pa je z dokazi zavrnil.

V začetku leta 2004 je Janez Brojan odstopil z mesta načelnika postaje GRS Mojstrana.

Po dogovarjanjih med člani postaje je funkcijo načelnika prevzel Dušan Polajnar.

Člani postaje so za svoje delo prejeli priznanja predvsem v okviru PZS in URSZR. Prav tako so posebna priznanja prejeli tudi ob 90 letnici GRS Slovenije. V italijanskem kraju Pinzolo je prejel priznanje Targa d`Argento Janez Brojan ml. To priznanje gorski reševalci iz Pinzola podeljujejo za plemenita dela predvsem gorskim reševalcem in Janez je to priznanje prejel kot prvi Slovenec.

GRZ Slovenije se je ločila od PZS in ustanovila 15. 5. 2006 Zvezo gorsko reševalnih društev. Društva, ki so se povezala v to zvezo so se priključila kot postaje pri PD ali kot samostojna društva GRS. Po medsebojnem dogovoru s PD Dovje-Mojstrana smo se reševalci odločili, da ustanovimo društvo GRS Mojstrana. Tako so v letu 2006 potekala vsa predhodna usklajevanja med PD in člani GRS pobudniki za ustanovitev društva GRS. Po potrditvi sprememb na občnem zboru PD Dovje-Mojstrana dne 23. 2. 2007 smo reševalci skupaj s PD, kot ustanovnim članom GRS Mojstrana, ustanovili dne 28. 2. 2007 Društvo GRS Mojstrana. PD je na društvo GRS preneslo izvajanje dejavnosti gorskega reševanja in vso opremo GRS, ki jo je imela postaja GRS Mojstrana pri PD. Društvo GRS Mojstrana se je nato včlanilo v Gorsko Reševalno Zvezo Slovenije in postalo polnopravna članica zveze.

Članom postaje se za dosedanje opravljeno delo pri reševanju in vse druge dejavnosti, ki jih izvajajo lepo zahvaljujem.

Načelniki GRS Mojstrana: