GRS Mojstrana

V gore zahaja le dobro srce, a pazi da vrne nazaj se z goré…
Browsing category: Uncategorized
0 comments

5. tekmovanje gorskih reševalcev v vožnji AKIA

V petek, 19.2.2016, je potekalo tekmovanje gorskih reševalcev v vožnji AKIA čolna. Kljub slabši vremenski napovedi, se je tekmovanja udeležilo 37 ekip. Vreme je bilo na koncu celo prijazno do izvedbe tekmovanja. Veseli smo bili udeležbe  ekip iz 11 društev GRZS: GRS Kranjska Gora, GRS Rateče, GRS Jesenice, GRS Tržič, GRS Radovljica, GRS Bohinj, GRS Bovec, GRS Maribor, GRS Kamnik, GRS Ljubljana in GRS Mojstrana.  Po izvedbi tekmovanja je sledila še podelitev nagrad in družabni del srečanja. Objavljamo rezultate tekmovanja.

unnamed (4)
0 comments

ZA NAJMLAJŠE!

V sredo 7.10.2015 smo bili reševalci društva GRS Mojstrana gosti predšolskih otrok v Gozd Martuljku. Vabilu smo se z veseljem odzvali in se odpravili na pot. Ker nam jo je vreme nekoliko zagodlo smo se skupaj z veliko skupino predšolskih otrok odpravili v telovadnico v pritličju Hotela Rute. Sledila je krajša predstavitev Gorske reševalne službe,  pravi vrvež pa je v telovadnici nastal ob predstavitvi reševalnih pripomočkov, ki smo jih prinesli s seboj. Vsak otrok se je lahko pri vožnji z gorskimi nosili Mariner  preizkusil v dveh vlogah-reševalca in ponesrečenca. Na koncu prijetnega druženja smo si bili edini: za prihodnost gorskega reševanja se ob takšnem podmladku ni bati!

 

unnamed (2)Vrvežu ni bilo konca!

 

 

14
0 comments

OBUJANJE SPOMINOV…

Starejšim zaslužnim članom društva GRS Mojstrana smo se poskusili za njihovo dotedanje delo v reševanju oddolžiti z izletom v Dolomite. Vreme nam ni bilo najbolj naklonjeno, zato smo morali nekoliko improvizirati. Ogledali smo si Tri Cine in obujali spomine iz plezalnih časov, ko so bile avanture že s takratnimi prevozi, kaj šele plezarija. Namen je bil sicer nekoliko drugačen, vendar je bilo v Italiji tako slabo vreme, da smo spremenili načrt. Odpeljali smo se nazaj v Avstrijo, na Pasterco pod Grossglockner. Prijetno druženje smo zaključili v poznih večernih urah veseli nad doživetji in osveženimi spomini.

 

unnamed

Zbrana ekipa najizkušenejših reševalcev.

unnamed (1)

Megla razkriva daljne spomine…

unnamed (1)
0 comments

Dan gorskih reševalcev 2015…

V tem letu nam sicer ni uspelo sestaviti ekipe za  tekmovanje v prvi pomoči, smo se pa dneva gorskih reševalcev vseeno z veseljem udeležili.

Na ta dan Gorska reševalna služba namreč podeljuje službene značke in potrdila o uspešno opravljenem izpitu za Gorskega reševalca. En komplet vsega tega je dobil (beri zaslužil) tudi naš član Jure Vajs.

Za uspešno opravljen izpit, predvsem pa za srčnost in vnemo, ki jo je -in jo še bo- pokazal pri svojem delu, mu člani društva GRS Mojstrana iskreno čestitamo.

 

Predsednik DGRS Mojstrana

Jože Martinjak

unnamed

Novi gorski reševalec društva GRS Mojstrana.

 

m_30sv
0 comments

Letna vaja v Steni!

V soboto 6.6. 2015 se je istočasno s spominsko svečanostjo na Okrešlju, odvijala tudi letna vaja reševalcev društva GRS Mojstrana v severni steni Triglava. Z njo smo poleg udeležbe na omenjeni slovesnosti  počastili spomin na reševalce-prijatelje, ki so izgubili življenja pri usposabljanju  pod Tursko goro. Vaje se je udeležilo 17 reševalcev društva GRS Mojstrana in gost iz sosednje postaje GRS Kranjska Gora.

Na srečo je pri tokratnem scenariju šlo le za vajo: plezalca sta poklicala na pomoč, nahajata se v Slovenski smeri, na slemenu pod Belimi platmi. Prvi je huje poškodovan, drugi ima poškodovane le roke ker je zadržal padec prvega- lahko pa normalno hodi. Zaradi slabih vremenskih razmer helikopter ne more poleteti, potrebno je klasično reševanje.

M 15sv

Vzdolžni spust z nosili TSL.

Iz Mojstrane se je 18 reševalcev odpravilo ob 6:30. Predhodnica je zavarovala vstop v Slovensko smer z vrvno ograjo in se povzpela do ponesrečencev. Prihod na mesto nesreče je bil ob 9:10 uri. Oskrbeli smo ponesrečenca in ob 9:45 pričeli z spuščanjem.

Za huje poškodovanega smo uporabili vzdolžni transport z TSL nosili, lažje poškodovanega smo spuščali z Grammingerjevim sedežem. Sledili so štirje spusti do vstopa v smer (11:43) in nato še trije do Triglavske Bistrice, kamor smo s poškodovancema prispeli ob 12:58. Do društvenega vozila smo prišli ob 13:15 uri.

M 18sv

Spust z Grammingerjem.

Po vaji je sledila analiza v Aljaževem domu. Komaj smo prezračili opremo, že je sledil klic na pomoč. V večernih urah se je Poljakinja izgubila pri sestopu v dolino Krme. Potrebovala je spremstvo gorskih reševalcev.

Slike z vaje si lahko ogledate v galeriji.

DSCN0221

Predsednik društva spremlja dogajanje v Slovenski smeri.

DSCN0191

Vrvež v spodnjem delu Slovenske.

unnamed (1)
0 comments

Skupna zimska vaja treh postaj!

V soboto 28.2.2015 smo reševalci postaj GRS Mojstrana, GRS Kranjska Gora in GRS Rateče opravili vajo zimskega reševanja na pobočjih pod Prisankom.  Udeleženci smo se ob 8. uri zjutraj zbrali pred Kočo na Gozdu in se odpravili na delovišče, kjer so inštruktorji dan prej pripravili plazovino s tremi ponesrečenci.Najprej smo izvedli preizkus delovanja lavinskih žoln in se nato odpravili pod severno steno Prisanka. Ob prihodu na delovišče smo si ogledali delovanje grelne naprave, nato pa pričeli z vajo.

unnamed (2)

Preverili smo znanje iz naslednjih področij reševanja:

- iskanje z lavinsko žolno;

- sondiranje;

- izkopavanje;

- iskanje z lavinskimi psi;

- štafetni spust z različnimi nosili (AKI, UT2000, TSL).

Po zaključku dela smo se skupaj odpravili do Koče na Gozdu, kjer smo si ogledali še delovanje ABS nahrbtnika in opravili analizo vaje. Sledilo je kosilo v sproščenem vzdušju. Vsi smo si bili edini, da so vaje sosednjih postaj nujno potrebne za usklajeno in kvalitetno reševanje v primeru večjih intervencij. Vaje se je udeležilo 40 gorskih reševalcev!

unnamed (3)

 Kdo je hitrejši: lavinska žolna ali pes?

unnamed (4)

Grobo sondiranje.

unnamed

Primerjava transportnih sredstev pri štafetnem spustu.

0 comments

4. tekmovanje za gorske reševalce v vožnji akia!

V petek, 20.2.2015 je postaja GRS Mojstrana organizirala že peto zaporedno tekmovanje za gorske reševalce v vožnji z akia čolnom. Tekmovanje je potekalu na smučišču v Mojstrani udeležilo pa se ga je 37 ekip iz desetih društev: GRS Jesenice, GRS Rateče, GRS Tržič, GRS Bohinj, GRS Kranjska Gora, GRS Ljubljana, GRS Jezersko, GRS Bovec, GRS Radovljica in domače društvo GRS Mojstrana. Objavljamo uradne rezultate in posnetek tekmovanja.

 

IMG_4849
0 comments

Ko so pomagali enemu članu, so rešili ves orkester!

Člani Tamburaške skupine Senožeti so ob dnevu gora v zahvalo gorskim reševalcem v Planinskem muzeju Slovenije pripravili ganljiv koncert.Zgodba o prijateljstvu med gorskimi reševalci iz Mojstrane in člani Tamburaškega orkestra Senožeti iz Šmartnega pri Litiji se je pravzaprav začela že konec tedna sredi julija. Tamburaši so se podali na Triglav, en član skupine se je poškodoval, na pomoč pa so mu pohiteli reševalci. In tako se je začelo.

IMG_4849

Vir: DeloPanorame - Helena Peternel Pečauer:

fotografije: Mavric Pivk

Pojdimo lepo po vrsti. »Že skoraj leto dni bo, ko smo v skupini začeli razmišljati, kam bi se podali na izlet. Ideja, da bi šli s tamburicami na Triglav in tam kakšno zaigrali, se je vsem zdela omamna. No, do 11. julija smo se dogovorili o terminskih in organizacijskih podrobnostih in vzeli pot pod noge. Seveda smo se dobro opremili, s seboj vlekli težke nahrbtnike in vsak svoj inštrument. Vse je potekalo gladko, dokler ni enemu našemu članu, mojemu pult kolegu ki igra brač, na gorski stezici ob skali nerodno klecnila noga in začela na moč otekati. Še ves dan se je trudil in vztrajal, potem ga je napadel še glavobol, temperatura pa mu je nevarno narasla. Obkladki niso nič pomagali. Medicinske sestre, ki tudi igrajo v našem orkestru, so staknile glave in medicinski konzilij je ugotovil, da bi bilo nadaljevanje poti zanj lahko zelo nevarno,« je o neposrednem povodu za koncert pripovedovala mlada vodja tamburaške skupine Eva Dukarič. Zdaj so se ob spominu na dogodek, ki se je zaradi intervencije reševalcev srečno končal, vsi muzali, julija pa med skalovjem ni bilo nikomur do smeha.Nesrečni planinec ni bil nihče drug kot Miro Zorič, ki velja za enega izmed pionirjev na področju električno gnanih vozil, saj se je že leta 1990 lotil samostojne izdelave električnega avtomobila. Po tej dejavnosti ga pozna veliko Slovencev, malokdo pa ve, da je Miro tudi strasten tamburaš. Zaradi osnovne dejavnosti ga v orkestru kličejo kar Znanstvenik.

Koliko je težak?

»Poklicali smo pomoč. Ni nam kazalo drugega. Ko smo sestopali, je nad nami že krožil helikopter. Tisti dan je bila v gorah tako gosta megla, da ni mogel pristati. Na pot iz doline so se takoj odpravili gorski reševalci z akijem. Srečali smo se. Z enakim tempom, kot smo se mi spuščali v dolino, so oni grizli v hrib. Spraševali so nas, kakšen je ponesrečenec, kako velik je, začela sem jim razlagati, da dela z električnimi avtomobili, njih pa je zanimalo le, koliko je težak,« se je smeje spominjala Eva.

Tudi Miru je usta vleklo na smeh. »Zaradi nahrbtnika sem bil še težji, saj so me prisilili, da sem v njem nosil precej nepomembnih stvari,« je nagajivo špiknil druge člane orkestra. »Pred menoj se je nenadoma pojavil špičast kamen, nimam pojma, kdo mi ga je podstavil, ko pa sem stopil nanj, me je samo obrnilo, padel sem in se zvalil s steze. Dokler je bila noga ogreta, je še kar šlo, do Kredarice ni bilo več daleč, ko pa se je ohladila, je bilo konec. Oteklina je kar puhtela. Kljub vsemu sem upal, da bo pojenjala in se bom lahko sam vrnil v dolino. Ta račun se ni izšel. Moral sem popustiti in kolegi so poklicali reševalce. Ti so me prisilili, da sem legel v aki, čeprav bi šel raje peš z njimi. Zelo jih je skrbelo moje stanje. Vsakih pet minut so me spraševali, kako se počutim. Njih pa ni nihče vprašal, kako se počutijo, ko vlečejo stokilogramsko breme. No, ko so me že petnajstič vprašali po počutju, sem jim zatrdil, da sem dobro in da bi na ta način lahko šel celo na Mount Everest. Seveda so razumeli šalo, eden pa mi je rekel, da bom moral za kaj takega najti kakšne druge norce.«

Eva je hudomušno dodala: »Mira so potem srečno spravili do niže ležeče koče, kjer ga je pobral helikopter in ga odpeljal v jeseniško bolnišnico. Tam ga je že čakala žena. Oddahnili smo si, ker smo vedeli, da je v dobrih rokah.« Miro je nadaljeval: »Ko smo se srečali v dolini, so že imeli idejo, da bomo reševalcem prišli v zahvalo nekaj zašpilat. Veste, tamburaška skupina je homogena. Če pomagate enemu članu, ste rešili ves orkester. Meni se je ideja zdela odlična. Gorskim reševalcem bi se rad še enkrat iskreno zahvalil za težaško delo. Zdaj vidim, kako pomembna in nujna je njihova dejavnost. Verjetno so tako požrtvovalni, ker so v njihovih vrstah sami prostovoljci. Ne vem, kako bi delovali, če bi bila to njihova služba. Pred kakšnim mesecem in pol sem navezal stik z Jožetom Martinjakom, vodjo reševalcev v Mojstrani. Slišati je bil presenečen, ko sem mu predlagal nastop, a se je takoj strinjal s ponudbo. Izbrali smo 11. december, ker je mednarodni dan gora.«

Take zahvale pa še ne!

Vključil se je Martinjak: »Ta gesta nas je zelo prevzela. Saj se nam ljudje navadno zahvalijo za reševanje, kaj takega pa še nismo doživeli. Za nas je bila ta reševalna akcija takšna kot vsaka. To je rutina. Človek pokliče na pomoč, mi se čim hitreje odzovemo. Takoj so se mi pridružili Miha Pintar, Martin Pavlovčič, naš veliki alpinist Janez Brojan, Iztok Arnol, Klemen Tomazin, David Šmid, Grega Koflar in nekdanji smučarski skakalec Rajko Lotrič. Ja, kar dosti nas je šlo na pomoč. No, ko me je Zorič novembra poklical, sem fantom rekel, da bo pač neki ansambel prišel nekaj zašpilat. Veste, mi smo preprosti kmečki ljudje, kaj smo pa vedeli. Potem ko je povedal, da jih je 14, smo pa začeli razmišljati, da bo to nekaj bolj resnega. Moram priznati, da sem imel danes kar tremo.«

Miro Zorič pa je priznal, da ga gleženj občasno še vedno opominja na nerodnost v gorah, zdravniki so mu povedali, da bo še leto dni čutil bolečine, a zapestje mu je v četrtek zvečer v Mojstrani odlično delovalo. Iz vsega srca je brenkal po svoji tamburi, kolegi pa so ga spremljali s prav takšno vnemo. Ker ima za soseda opernega pevca Žigo Kasagiča, so še njega vključili v program, s petjem pa ga je popestrila tudi mlada Saša Lešnjek. Ana Železnik je ob tamburaših raztegnila harmoniko pri kultni Slakovi V dolini tihi, pri Avsenikovih vižah, ki so polno dvorano Mojstrančanov najbolj očarale, pa se jim je pridružil klarinetist Boris Rožanec. Gorenjci so koncert poslušali z odprtimi usti, nekateri s solznimi očmi. Tudi Martinjak je bil ganjen. Ko smo ga po koncertu vprašali o vtisih, je zmogel le dve besedi: »Neverjetno! Neponovljivo!« Ravnatelj Planinskega muzeja Slovenije Miro Eržen pa je po bučnih ovacijah iz dvorane Zoriču stisnil roko in ga navihano povabil: »Pa še kaj pridite v hribe!«

V Tamburaški skupini Senožeti igra devet dam in pet gospodov. Iz družine Eve Dukarič, ki ima akademsko izobrazbo in je profesorica violine, v orkestru igrata še njena mama Darja in oče Tomo. »Veste, Eva je iz glasbene družine. Tudi njena brata sta akademska glasbenika. Prav Dukaričeva sta nas pred slabimi petimi leti povezala v manjši orkester. Večina nas takrat ni vedela niti tega, zakaj ima nota rep. Danes pa lahko igramo, kar koli želite. Med nami se je stkala zelo močna vez. Če mora kdo manjkati na vajah, se na dolgo in široko opravičuje,« je kolege pohvalil Zorič, a to je že vsebina za drugo zgodbo.

Velja pa povedati še to, da so članice Tamburaške skupine Senožeti prebedele že noč pred koncertom in napekle toliko različnega peciva, da bi z njim nahranili pol Gorenjske. Tamburaši so s seboj pripeljali tudi nekaj tekočine, zato domnevamo, da se je prijetno druženje med glasbeniki in gorskimi reševalci zavleklo pozno v noč.

 

Ponovno snidenje!

helikopter2
0 comments

Pod Triglavom tri reševanja v treh dneh…

V nedeljo, 5.10.2014, se je pričelo prvo reševanje pod Triglavom. Ob 8.05 se je na Konjskem sedlu poškodovala planinka, ki smo jo oskrbeli in s pomočjo helikopterja SV prepeljali v SB Jesenice. V ponedeljek, 6.10 2014, je omagala planinka pri sestopu s Triglava. Reševalci GRS Mojstrana smo planinko varno pospremili v dolino. Že naslednji dan je prišel nov klic na pomoč…  (more…)

unnamed (1)
0 comments

Izpiti za nove člane GRZS iz poletne tehnike reševanja

27. in 28. septembra so v učnem centru GRZS na Virnikovi planini potekali izpiti iz poletne tehnike reševanja. Izpitov se je udeležil tudi član GRS Mojstrana Jure Vajs v spremstvu inštruktorja Iztoka Arnola, ki ga je tudi pripravljal za izpit. Praktični del izpitov je potekal na poligonu za karavlo na Virnikovi planini, teoretični del pa v učilnici učnega centra.  Kandidati so morali pokazati znanje iz 11 področij reševanja in sicer:

  • Tehnika reševanja v improvizirani reševalni akciji
  • Izdelava vrvne ograje
  • Delo reševalca spremljevalca
  • Izdelava fiksnih točk in sidrišča
  • Tehnika reševanja v reševalni intervenciji
  • Tirolska žičnica
  • Reševanje padalca
  • Poznavanje in uporaba vitla Ortles
  • Poznavanje in uporaba nosil TSL
  • Organizacija in zgodovina GRZS
  • Radijske zveze

 

Jure je bil uspešen na vseh delovnih točkah in je tako izpit uspešno zaključil. Pred njim je le še zimski del izpitov, ki bodo predvidoma v začetku prihodnjega leta. Srečno!

Več slik si lahko ogledate v galeriji.

unnamed (5)

 Delo reševalca spremljevalca (foto Iztok Arnol)