Člani Tamburaške skupine Senožeti so ob dnevu gora v zahvalo gorskim reševalcem v Planinskem muzeju Slovenije pripravili ganljiv koncert.Zgodba o prijateljstvu med gorskimi reševalci iz Mojstrane in člani Tamburaškega orkestra Senožeti iz Šmartnega pri Litiji se je pravzaprav začela že konec tedna sredi julija. Tamburaši so se podali na Triglav, en član skupine se je poškodoval, na pomoč pa so mu pohiteli reševalci. In tako se je začelo.

Vir: Delo, Panorame - Helena Peternel Pečauer:

fotografije: Mavric Pivk

Pojdimo lepo po vrsti. »Že skoraj leto dni bo, ko smo v skupini začeli razmišljati, kam bi se podali na izlet. Ideja, da bi šli s tamburicami na Triglav in tam kakšno zaigrali, se je vsem zdela omamna. No, do 11. julija smo se dogovorili o terminskih in organizacijskih podrobnostih in vzeli pot pod noge. Seveda smo se dobro opremili, s seboj vlekli težke nahrbtnike in vsak svoj inštrument. Vse je potekalo gladko, dokler ni enemu našemu članu, mojemu pult kolegu ki igra brač, na gorski stezici ob skali nerodno klecnila noga in začela na moč otekati. Še ves dan se je trudil in vztrajal, potem ga je napadel še glavobol, temperatura pa mu je nevarno narasla. Obkladki niso nič pomagali. Medicinske sestre, ki tudi igrajo v našem orkestru, so staknile glave in medicinski konzilij je ugotovil, da bi bilo nadaljevanje poti zanj lahko zelo nevarno,« je o neposrednem povodu za koncert pripovedovala mlada vodja tamburaške skupine Eva Dukarič. Zdaj so se ob spominu na dogodek, ki se je zaradi intervencije reševalcev srečno končal, vsi muzali, julija pa med skalovjem ni bilo nikomur do smeha.Nesrečni planinec ni bil nihče drug kot Miro Zorič, ki velja za enega izmed pionirjev na področju električno gnanih vozil, saj se je že leta 1990 lotil samostojne izdelave električnega avtomobila. Po tej dejavnosti ga pozna veliko Slovencev, malokdo pa ve, da je Miro tudi strasten tamburaš. Zaradi osnovne dejavnosti ga v orkestru kličejo kar Znanstvenik.

Koliko je težak?

»Poklicali smo pomoč. Ni nam kazalo drugega. Ko smo sestopali, je nad nami že krožil helikopter. Tisti dan je bila v gorah tako gosta megla, da ni mogel pristati. Na pot iz doline so se takoj odpravili gorski reševalci z akijem. Srečali smo se. Z enakim tempom, kot smo se mi spuščali v dolino, so oni grizli v hrib. Spraševali so nas, kakšen je ponesrečenec, kako velik je, začela sem jim razlagati, da dela z električnimi avtomobili, njih pa je zanimalo le, koliko je težak,« se je smeje spominjala Eva.

Tudi Miru je usta vleklo na smeh. »Zaradi nahrbtnika sem bil še težji, saj so me prisilili, da sem v njem nosil precej nepomembnih stvari,« je nagajivo špiknil druge člane orkestra. »Pred menoj se je nenadoma pojavil špičast kamen, nimam pojma, kdo mi ga je podstavil, ko pa sem stopil nanj, me je samo obrnilo, padel sem in se zvalil s steze. Dokler je bila noga ogreta, je še kar šlo, do Kredarice ni bilo več daleč, ko pa se je ohladila, je bilo konec. Oteklina je kar puhtela. Kljub vsemu sem upal, da bo pojenjala in se bom lahko sam vrnil v dolino. Ta račun se ni izšel. Moral sem popustiti in kolegi so poklicali reševalce. Ti so me prisilili, da sem legel v aki, čeprav bi šel raje peš z njimi. Zelo jih je skrbelo moje stanje. Vsakih pet minut so me spraševali, kako se počutim. Njih pa ni nihče vprašal, kako se počutijo, ko vlečejo stokilogramsko breme. No, ko so me že petnajstič vprašali po počutju, sem jim zatrdil, da sem dobro in da bi na ta način lahko šel celo na Mount Everest. Seveda so razumeli šalo, eden pa mi je rekel, da bom moral za kaj takega najti kakšne druge norce.«

Eva je hudomušno dodala: »Mira so potem srečno spravili do niže ležeče koče, kjer ga je pobral helikopter in ga odpeljal v jeseniško bolnišnico. Tam ga je že čakala žena. Oddahnili smo si, ker smo vedeli, da je v dobrih rokah.« Miro je nadaljeval: »Ko smo se srečali v dolini, so že imeli idejo, da bomo reševalcem prišli v zahvalo nekaj zašpilat. Veste, tamburaška skupina je homogena. Če pomagate enemu članu, ste rešili ves orkester. Meni se je ideja zdela odlična. Gorskim reševalcem bi se rad še enkrat iskreno zahvalil za težaško delo. Zdaj vidim, kako pomembna in nujna je njihova dejavnost. Verjetno so tako požrtvovalni, ker so v njihovih vrstah sami prostovoljci. Ne vem, kako bi delovali, če bi bila to njihova služba. Pred kakšnim mesecem in pol sem navezal stik z Jožetom Martinjakom, vodjo reševalcev v Mojstrani. Slišati je bil presenečen, ko sem mu predlagal nastop, a se je takoj strinjal s ponudbo. Izbrali smo 11. december, ker je mednarodni dan gora.«

Take zahvale pa še ne!

Vključil se je Martinjak: »Ta gesta nas je zelo prevzela. Saj se nam ljudje navadno zahvalijo za reševanje, kaj takega pa še nismo doživeli. Za nas je bila ta reševalna akcija takšna kot vsaka. To je rutina. Človek pokliče na pomoč, mi se čim hitreje odzovemo. Takoj so se mi pridružili Miha Pintar, Martin Pavlovčič, naš veliki alpinist Janez Brojan, Iztok Arnol, Klemen Tomazin, David Šmid, Grega Koflar in nekdanji smučarski skakalec Rajko Lotrič. Ja, kar dosti nas je šlo na pomoč. No, ko me je Zorič novembra poklical, sem fantom rekel, da bo pač neki ansambel prišel nekaj zašpilat. Veste, mi smo preprosti kmečki ljudje, kaj smo pa vedeli. Potem ko je povedal, da jih je 14, smo pa začeli razmišljati, da bo to nekaj bolj resnega. Moram priznati, da sem imel danes kar tremo.«

Miro Zorič pa je priznal, da ga gleženj občasno še vedno opominja na nerodnost v gorah, zdravniki so mu povedali, da bo še leto dni čutil bolečine, a zapestje mu je v četrtek zvečer v Mojstrani odlično delovalo. Iz vsega srca je brenkal po svoji tamburi, kolegi pa so ga spremljali s prav takšno vnemo. Ker ima za soseda opernega pevca Žigo Kasagiča, so še njega vključili v program, s petjem pa ga je popestrila tudi mlada Saša Lešnjek. Ana Železnik je ob tamburaših raztegnila harmoniko pri kultni Slakovi V dolini tihi, pri Avsenikovih vižah, ki so polno dvorano Mojstrančanov najbolj očarale, pa se jim je pridružil klarinetist Boris Rožanec. Gorenjci so koncert poslušali z odprtimi usti, nekateri s solznimi očmi. Tudi Martinjak je bil ganjen. Ko smo ga po koncertu vprašali o vtisih, je zmogel le dve besedi: »Neverjetno! Neponovljivo!« Ravnatelj Planinskega muzeja Slovenije Miro Eržen pa je po bučnih ovacijah iz dvorane Zoriču stisnil roko in ga navihano povabil: »Pa še kaj pridite v hribe!«

V Tamburaški skupini Senožeti igra devet dam in pet gospodov. Iz družine Eve Dukarič, ki ima akademsko izobrazbo in je profesorica violine, v orkestru igrata še njena mama Darja in oče Tomo. »Veste, Eva je iz glasbene družine. Tudi njena brata sta akademska glasbenika. Prav Dukaričeva sta nas pred slabimi petimi leti povezala v manjši orkester. Večina nas takrat ni vedela niti tega, zakaj ima nota rep. Danes pa lahko igramo, kar koli želite. Med nami se je stkala zelo močna vez. Če mora kdo manjkati na vajah, se na dolgo in široko opravičuje,« je kolege pohvalil Zorič, a to je že vsebina za drugo zgodbo.

Velja pa povedati še to, da so članice Tamburaške skupine Senožeti prebedele že noč pred koncertom in napekle toliko različnega peciva, da bi z njim nahranili pol Gorenjske. Tamburaši so s seboj pripeljali tudi nekaj tekočine, zato domnevamo, da se je prijetno druženje med glasbeniki in gorskimi reševalci zavleklo pozno v noč.

Ponovno snidenje!